S CHIARO: DIALOG, KI SE NADALJUJE Castelgandolfo,14. marec 2009

Transcript

1 pripravljen scenarij Obletnica Chiarine smrti: S CHIARO: DIALOG, KI SE NADALJUJE Studij - začetek PRVI DEL VOX: Chiara je zame 1. Chiara je zame angel, ki ga je poslal Bog, ki je prenovil in napolnil moje življenje. 2. Ker je prva zaslutila veličino Dela, ki naj bi ga ustanovila, je bilo vse njeno življenje zaznamovano z darovanjem sebe drugim. 3. Chiara je nekdo, ki ljubi vse, vse, vse, tudi tiste, ki niso pridni. 4. Chiara je oseba iz moje družine, ki sedi za našo mizo; je oseba, na katero se lahko vedno obračam. (poljsko) 5. Moja kongregacija je mlada: nastala je leta 1971 na Filipinih, ustanovila jo je mati Deo Lindis, ki se je navdihnila pri karizmi edinosti Chiare Lubich; zato je zame tudi Chiara moja ustanoviteljica. 6. Chiara je zame pomembna oseba, ki je postavila na glavo moje življenje. 7. Zame je vzor za ženo danes. Kaže mi, kako biti Marija v sodobnem svetu. 8. Zame je vzor, ki ga moram posnemati, ker je bila vedno močna, tudi v najtežjih trenutkih. 9. Dan za dnem je kompas mojega življenja. 10. Prijateljica. 11. V tej bogati družbi je vse, manjka pa Bog. Hotel bi slediti njenemu zgledu: biti prosojni kanal, ki prepušča samo Boga. 12. Chiara je zame luč, ki mi je pomagala dojeti Božji načrt z mojim življenjem in ga udejanjiti. Ko sem bil mlad, sem izbral frančiškanski red. 13. Zame je Chiara izredna žena; privlači me nenehna zvestoba njeni Cerkvi, a tudi odprtost do drugih Cerkva in verstev; tisto največ, kar pa mi je dala, je prav občutljivost za ekumenizem. 14. Chiara je zame oseba, ki je prinesla ljubezen v ves svet in je prinesla ljubezen tudi meni. 15. Ko gledam na svoje preteklo življenje in tudi na meje moje človeške narave: če ne bi spoznala njenega Ideala, kdo ve, kje bi bila danes 1. Pozdrav in predstavitev popoldneva: Kdo je Chiara zame? Na to vprašanje so odgovarjali ljudje, ki smo jih pravkar slišali. Kdo je Chiara Lubich danes, ne torej, kdo je bila. Sedanjost, ne preteklost. Zdi se, da je to tisto, kar zaznavamo eno leto po njenem odhodu, do katerega je prišlo točno pred enim letom: 14. marca Vtis imamo, da ni nikoli odšla, da je njeno sporočilo bolj živo kot kdaj prej. Zato danes nismo tu, da bi se je spomnili, ampak da bi nadaljevali pogovor z njo. Da bi jo bolje spoznali, ko znova poslušamo njene besede, da bi hodili po stopinjah njenega življenja, ki imajo velik pomen za tiste, ki so šli za njo, veliko pa povedo tudi drugim današnjim ljudem. Med občinstvom je Marta, ki bo dala mikrofon nekaterim med tistimi, za katere je bila Lubich smer v življenju... 1

2 Marta Tako bomo odkrivali, da obrazi in glasovi, ki smo jih pravkar slišali, predstavljajo samo zelo majhen del tistega, kar je Janez Pavel II. imenoval Chiarino ljudstvo, razširjeno na pet celin, v najrazličnejših okoljih. A to ljudstvo nagovarja ves svet., to popoldne bo tvoja naloga, da izrečeš dobrodošlico drugim velikim gostom, kajne? Točno tako! Chiara Lubich ne pripada samo fokolarinom. Njene besede in njeno življenje so nagovarjale in še naprej nagovarjajo številne, ki pripadajo najrazličnejšim kulturam, ki so čutili in še čutijo, da jih Chiara kliče. Tudi oni so danes skupaj z nami, da bi nam pripovedovali, kako so doživljali Chiaro in nam tako pomagali nadaljevati ta dialog o njej in z njo. Seveda ne bo manjkal Chiarin glas, saj je glavna oseba tega dneva in ona je začela s svojim življenjem ta dialog. vmesna sigla Grafika: Nova pot Pojdimo po vrsti. Zavrtimo film nazaj. Vrnimo se k začetkom. V Trento. V leto 1943, v čas druge svetovne vojne, posebej v noč, ko je bilo mesto močno bombardirano Maria Minotti Zvezde in solze + ORKESTER: KLAVIR IN GODALA Umetniška točka Zvezde in solze: solistka Maria Minotti, inštrumentalna spremljava (klavir in godala) INTERVJU SANDRA H. Bila sem še doma in prišlo je do velikega bombardiranja. Tisto noč smo z mojo družino odšli v gozd, ker je obstajala nevarnost, da bombardirajo tudi moj dom. Ta gozd se je imenoval "Zlata kaplja" in spali smo na tleh. Jaz sem vso noč jokala... Moji starši so bili namenjeni oditi v gore in si poiskati tam pribežališče, jaz pa sem že začela z Gibanjem, vsaj začetek, bile so moje tovarišice in nisem mogla oditi s starši; v družini smo se imeli zelo radi in jaz sem jim denarno pomagala, ker sem bila učiteljica. Zato sem jokala in mislila: kako naj pustim mamo in očeta v teh okoliščinah, brez doma, brez gotovosti? Toda jaz ne morem... Spominjam se, da sem med tisto nočjo videla vse zvezde, kako krožijo. Nisem vedela, da zvezde ponoči krožijo. Spominjam se Vergilovega stavka. Pravi: "Omnia vincit amor" v latinščini, "Ljubezen premaga vse". Spomnila sem se na ta stavek: Ljubezen vse... Toda, mora premagati tudi to? Tudi to mora premagati? Spominjam se, da mi je mama govorila: "Zakaj pa jokaš? Videla boš... zakaj jokaš?" In jaz nisem ničesar rekla. Zjutraj smo se vrnili proti domu, hiša je bila zadeta; prva sem se vzpela, potem je za mano prišel očka in rekla sem mu: "Očka, ne morem odpotovati!" Očka je bil socialist, blagoslovil me je, rekel mi je: "Ostani, hčerka!" Mama pa, ki je bila kristjanka, mi je rekla: "Kruta si!" Vendar nisem mogla drugače. Spominjam se, ko sem naložila svoj nahrbtnik na ramena svoje mame, ki je bila rahlo ukrivljena, kako je bilo hudo! Toda oni so se zjutraj napotili proti hribom, jaz sem odšla proti mestu, da bi preverila, če so moje tovarišice preživele bombardiranje ali ne. Iskala sem med... in našla sem vse. Nekdo nam je pomagal, najprej smo odšle v stanovanje neke gospe in potem so nam ponudili hišico na Kapucinskem trgu v Trentu. Nismo vedele, praktično je bil to prvi fokolar. Tam smo začele živeti tega duha, ki sem ga začenjala slutiti, kaj moramo storiti, živeti evangelij, ljubiti, zlasti smo se osredotočile na ljubezen. In začele smo tako živeti. 2

3 To nas je osrečevalo. Seveda smo bile na razpolago vsem, ki jih je prizadela vojna: ženam, ki so ostale brez otrok, zlasti invalidom, bolnikom, lačnim. Vedno smo krožile po mestu in pomagale vsem, potem smo se vračale domov. Tisti, ki je osmislil naše življenje, je bil Kristus, duhovno navzoč med nami. ORKESTER: VIOLINA Glasbeni odlomek z violino na temo pesmi Zvezde in solze Maria Voce FOTOGRAFIJA: MARIA VOCE KOT OTROK FOTOGRAFIJA: MARIA VOCE KOT DEKLE Alpe, gozd Zlata kapljica, ta hiša na Kapucinskem trgu, bombe, tek v zaklonišča in tudi tam branje evangelija ob svetlobi sveče. Na zemljevidu je Trento zelo daleč od Kalabrije, to sta dve skrajni točki Italije. A tistega leta 43 sta bili še bolj oddaljeni. Maria Voce, kakšno je bilo tvoje življenje tiste dneve leta 43? (deklica šestih let ) Tridentinsko dekle, ki pusti študij, da bi šla za karizmo. Približno tisoč kilometrov stran kalabrska deklica, ki raste, trmasto dokonča študij in postane odvetnica, prva na sodišču v Cosenzi. Kdaj se tvoje življenje sreča s Chiarinim? : Preteklega julija je bila Maria Voce izvoljena za predsednico Gibanja fokolarov. Ta naloga prinaša s seboj veliko odgovornost, ker je treba biti zvesti karizmi... pogovor z Mario Voce: (njeno srečanje s Chiaro: kako je začela z Gibanjem v Kalabriji in delikatna sedanjost, ko je bila izvoljena za predsednico) Izročitev naloge in ne karizme: sklep o Chiari. MALI Skoraj ni države v svetu, kamor ni prišlo Chiarino sporočilo. Gibanje fokolarov šteje več kot dva milijona pripadnikov. Zanimivo pa je premišljevati o nečem: v času globalizacije se Gibanje začne skrajno lokalno. Ne začenja se v velikem mestu, ampak v italijanski provinci, v zelo lepem mestu, ki ga je prizadela vojna, a je v ozadju, daleč od centrov italijanske kulture in razvoja. Prav v Trentu je Chiara preživela svojo mladost. ORKESTER: KLAVIR + FOTO STORICHE Umetniška točka: glasba in slike: SLIKE CHIARE IZ PRVIH ČASOV (zadnja slika z Marcom Tecilla) (govoriti o knjigi Città Nuove, Novega sveta) Marco Tecilla 3

4 Trento je imelo prebivalcev, samo štiri župnije, nekaj majhnega in zaprtega. V Trentu je tista leta živel Marco, ki je neposredna priča tistih časov. Delal je na lokalnih železnicah, elektromehanični delavec, potem vlakovodja. Ko je prvič spoznal Chiaro, je imel 19 let. Marco Da, čeprav jo je pred mano spoznala moja sestra. V družini sva bila tako moja mati kot jaz zelo nezaupljiva. Chiaro in njene prijateljice sva imenovala Tiste. Nisva razumela, kaj hočejo storiti. Enkrat sem se udeležil srečanja z nekaterimi mladimi, na katerega je moj župnik povabil tudi Chiaro. Čez nekaj dni me je duhovnik prosil, če bi lahko pomagal, kolikor je mogoče, tem dekletom. Vse so dale revežem in morda bi bilo lepo, če bi jim pomagal. Tako mi je rekel. Pritrdil sem in tako sem vstopil v preprosto stanovanje, dve sobi in kuhinja. Vsak dan je bilo kaj pokvarjeno. Popravil sem električno pečico, zamenjal žarnice, premaknil kos pohištva. Bil sem mlajši od njih in to me je zavarovalo pred govoricami v mestu. Tista popravila, tvoja zastonjska pomoč pa je počasi, počasi tvoje življenje postavilo na drugačen tir, kakor si si ga predstavljal. Marco Bil sem plah, sin mojih gora, bi rekel. Kakor za mnoge, je bila tedaj zame ljubezen dati dvajset centov revežu, živeti v posvečujoči milosti in moliti. Konec. Poznal sem navpični del križa, o prečnem pa nisem vedel ničesar. Dihal sem nadnaravni zrak tiste hiše in nastopil je dan, ko mi je Chiara razložila njihovo življenjsko izbiro. To me je globoko prevzelo. Prizadeval sem si ta duh prinesti v delavnico. Bilo je konec vojne, fašizma ni bilo več in številni so postali komunisti. Na delu sem bil tiho, poskusil sem, da nisem govoril o evangeliju, ampak ga živel. Odraščal sem v zelo povezani družini, menil sem, da je moja pot zakon. To, kar sem doživljal, pa mi je pokazalo drugo pot. Hotel sem hoditi za Jezusom po Chiarini poti. Marco je prvi fokolarin, a tu spredaj je ob Marti nekaj prvič Chiarinih tovarišic, tiste, ki jih je Marco obiskoval v tisti hiši na Kapucinskem trgu v Trentu... PLATEA Marta s prvimi fokolarinami PRVE FOKOLARINE, fotografije: Chiara, Dori in Lia Bruna, Chiara in Graziella Giosi, Graziella in Natalia Chiara, Giosi, Graziella Chiara in Giosi MARTA POZDRAVI PRVE ŽENSKE IN MOŠKE FOKOLARINE, KI SEDIJO V DVORANI: Marta Prav tako, zelo toplo bi radi pozdravili nekatere od prvih Chiarinih tovarišic, ki so danes tu med nami: Doriana, Gisella, Graziella, Vittoria (Aletta), Bruna, Silvana; Palmira in še nekaj prvih fokolarinov: don Pasquale Foresi (Chiaretto), Oreste, Aldo (Fons), Fede, Giorgio (Turnea), Bruno in Giuseppe. Kaj je bilo za vas, ki ste čisto prvi, srečanje s Chiaro in njenim idealom edinosti? Palmira Vsaka od nas ima osebno izkušnjo. Kar zadeva mene, je Chiara dobesedno preobrnila na glavo moje življenje. Imela sem 19 let in imela sem dobro versko vzgojo z osebnim odnosom z Bogom iz otroških let, a samo navpično razsežnost. Moje prvo srečanje s Chiaro na pomlad leta 46 je bilo kot novo 4

5 razodetje Boga: preprosto mi je povedala, da je Bog Ljubezen in da moram zato, da bi ga ljubila, ljubiti vse in ljubiti se med seboj vse do tega, da damo življenje druga za drugo. To je bila prava revolucija v mojem dotedanjem pojmovanju vere. Od tistega dne se je zgodila v meni velika spreobrnitev: prava sprememba miselnosti. Bog Ljubezen je takoj postal Ideal mojega življenja in ljubiti vsakega bližnjega prvi način, da bi ljubila Boga. Posledica je bila takoj očitna: zapustila sem vse, da bi šla za Chiaro v fokolar, kjer sem našla stokratno in veselje nad življenjem, ki ga nisem nikoli prej izkusila in to traja še zdaj kljub težavam, ki jih prinaša vsako življenje. Angela Vigolo Duhovnost edinosti, ki jo je predlagala Chiara in se je začela v Trentu med drugo svetovno vojno, je napisala stran v zgodovini. A še naprej nagovarja sedanjost. Bolj kot kdaj je aktualna, ker predstavlja možni odgovor na žejo po miru in bratstvu v današnjem človeštvu. Vendar ne nagovarja na splošno sveta. Neposredno nagovarja posameznike, kliče osebe, odpira dialog z najglobljim delom moških in žensk, vsakega s svojo zgodovino, ne glede na kulturo, iz katere izhaja, na starost. Marco, Palmira in drugi so bili med prvimi, ki so šli za Chiaro pred približno šestdesetimi leti. Angela pa je zelo mlada in je nekako ena od zadnjih na poti, ki jo je začrtala Chiara. Skratka, predstavlja nadaljevanje, tudi prihodnost. Imaš 26 let, praktično starost, ki jo je imela Chiara, ko je začela s svojo pustolovščino. Vendar si bila od malih nog v stiku s tem, kajne? Angela Chiaro sem spoznala od svojih staršev. Lahko rečem, da je ona vzgajala in ohranjala zedinjeno celotno družino. Vedno me je očaral Chiarin zaupni odnos z Bogom v vsakdanjem življenju in želela sem biti kot ona. Ko sem odraščala, je Chiara spremljala vsako etapo mojega življenja, razsvetljevala je in hranila moj odnos z Bogom in mi razkrila najprej s svojim življenjem veliko vrednoto trpljenja, darovanega in živetega iz ljubezni. V njej sem odkrila mater, ki je vedno ob meni in mi daruje vse in se daruje v celoti. Vzor, za katerim iti in ga posnemati. Za njo si šla tako daleč, da si prišla do korenite izbire, ki je ni lahko danes razumeti, če gledam na tvoja mlada leta. Angela Imela sem 23 let in sem bila tik pred diplomo: končno bi postala prava medicinska sestra! Takrat sem morala izbrati smer svojemu življenju: pred menoj je bilo veliko možnosti, načrtov, tudi sanj, ki jih pred tem nisem nikoli imela Med temi je bilo najmočnejše tole: hoditi za Bogom kot je to storila Chiara. Zapustiti dom, družino, prijatelje, službo in še sanje, načrte, ideje a da bi se poročila z Bogom, z Bogom, ki je ljubezen in ki nas neizmerno ljubi! Potem pa sem pomislila: Imam 23 let in šele zdaj mu lahko dam vseh svojih 23 let! Eno samo življenje imam in použiti ga hočem zanj. ORKESTER: KLAVIR IN VIOLINA, DEL ZA BRANJE (Cristina Colonnetti + glasbena spremljava) 5

6 CHIARA V MLADOSTI (slika) (1 30 ) Umetniška točka Najprej glasba (30 ), nato branje: Chiarino pismo mami Draga mama, že nekaj dni živim s tesnobo v srcu. Zaradi božiča, daleč od tebe, bi jokala, mama. Pogosto me prevzema otožnost, ki jo premagam samo iz ljubezni do Boga. Vidim ga tam, na križu, kako tudi on trpi zaradi hrepenenja po svojem Očetu in zaradi zapuščenosti od njega in prat tedaj uresničuje v meni tisto, za kar ga tako pogosto prosim: Daj mi izkusiti nekaj od tvojih bolečin, posebej nekaj tvoje strašne zapuščenosti, da bi ti bila bliže in bi bila bolj podobna tebi, ki si me v brezmejnosti svoje ljubezni izbral in me vzel k sebi. Tedaj čutim, da me on tolaži, da mi pravi, da bo on moja tolažba, če sem zapustila iz čiste ljubezni do njega, ko me je poklical, očka, mamo in dom, da bi živela tam, kjer vlada nevarnost in kjer je potreba! Tedaj mi vliva v dušo Ogenj Ljubezni, zaradi katerega vpijem: Ljubezen ni ljubljena! In prav to najprej vpijem tebi, mama. V tem življenju, ki beži kot blisk, velja ena sama stvar in za eno samo stvar moramo prositi Boga: da bi ga ljubili. Mama, verjemi, Jezus je umrl zate in ker je Bog, bi umrl samo zate, če bi bilo to potrebno samo za tvojo rešitev. Glej ga tam, kjer visi križan, in pomisli: Če bi bil tvoj sin? Poslušaj, kako vpije: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? ( ) On in njegov krik zapuščenosti sta me pritegnila, mama, in zaradi njega sem šla preko vsega z raztrganim srcem. Da, mama, samo on je mogel to storiti, on, ki ne zanemarja čustev, ampak jih daje doživljati v največji globini srca in potem daje, da smo nad njimi, ker je vsemogočni: je Bog. slika CHIARE IN GINA MALI in Jacopo Lubich, Cinzia Lubich slika CHIARE S SORODNIKI To pismo, ki smo ga slišali, je pismo hčere svoji materi. Pismo, ki ga je Chiara napisala decembra 1944 svoji materi. Druga oseba, na katero je bila Chiara vedno zelo navezana, je bil njen brat Gino. V tej zelo lepi fotografiji sta skupaj, kdo ve, morda se pogovarjati, kakor sta to pogosto delala. Kajti tudi Gino je bil kot Chiara velik idealist. Bil je partizan, končal je v zaporu, da bi v Italiji vladala demokracija. Bil je zdravnik, pravi časnikar, nekaj let v uredništvu komunističnega časnika L Unità (Enotnost). Zapustil je časnik in raztrgal člansko izkaznico, ko je razumel, da se za socialističnimi ideali, ki so bili tudi ideali očeta Luigija, v resnici skriva zanikanje svobode. Od tedaj je Gino sprejel za svoje ideale sestre in leta dolgo je kot sourednik s svojo izkušnjo služil reviji Città Nuova. Ta bolj notranja in družinska razsežnost iz Chiarinega življenja je morda najmanj znana. Da bi imeli neposredno pričevanje, so med nami v družbi s Tamaro dva Chiarina nečaka: Cinzia in Jacopo. Prav tako! Cinzia, ti si ena od Ginovih otrok, povej nam Kakšna teta je bila Chiara po tvojem? 6

7 Kakšen nauk ti je dala? Tudi Jacopo Lubich, ki je star in je časnikar, je Chiarin nečak, pravzaprav pranečak. Kakšen odnos si imel s teto Chiaro? Kako se je spominjaš? To je Chiara Lubich v očeh dveh nečakov, ki sta jo seveda poznala še iz otroških let. So pa nekateri Chiaro srečali celo v parlamentu! V zvezi s tem vam bomo predstavili nekakšen bonbonček. Protagonista Igino Giordani, nato a Tivoli, katoliški pisatelj, med največjimi v 20. stoletju, časnikar z izrednim jezikom, poslanec v letih italijanske ustavodajne skupščine. V tem kratkem filmskem posnetku pripoveduje v rimljanskem slogu o svojem prvem srečanju s Chiaro v italijanskem parlamentu leta Poslušajmo ga. I.GIORDANI: začetek glasbene spremljave Povedala mi je svojo zgodbo in zgodbo svojih tovarišič in prevzela me je pripoved, ki je bila privlačna zaradi iskrenosti in ljubezni, iz katere je bilo mogoče razumeti izredno zedinjenje z Bogom. Spominjam se, da sem tedaj rekel: Niso mi potrebni zapisani ali natisnjeni dokazi o obstoju Boga, ker je dovolj videti Chiaro. Verujem v Boga, ker ga vidim v tem bitju." Nikoli se mi v življenju ni zgodilo, da bi se srečal s podobnim človekom. In govorila je četrt ure o zelo preprostih rečeh, a v tistem glasu, v tisti duši je govoril Bog, je živel Bog. Ona mi je odkrila novo krščanstvo. Odkril sem, da sem jaz poznal zunanji vidik, nauk, cerkveno zgodovino, nisem pa poznal mističnega dela, notranjosti, duhovnega življenja z Bogom. Reči moram, da sem bil preobražen. Konec glasbene spremljave Spominjam se, da me je čez nekaj mesecev srečal predsednik senata in me vprašal: "Giordani, kaj se dogaja? Ne prepoznam te več: kako pišeš, n e p išeš več kot prej", saj sem bil nasilen, itn. Napadal sem heretike, bil sem kladivo heretikov. Chiara pa mi je svetovala, naj bom ogrinjalo heretikov. Pravi: "Ne prepoznam te več, kaj se ti je zgodilo?" Zgodilo se je, da sem odkril, da je bilo Chiarino krščanstvo precej bolj evangeljsko od mojega. ORKESTER: VIOLONCELO umetniška točka VOX S Chiaro sem se srečal, ko 1. S Chiaro sem se srečala, ko sem se rodila, kajti moja družina je že živela njeno duhovnost, vendar čutim, da mi je Chiara dala čisto posebno darilo in to je strastna ljubezen do zapuščenega Jezusa, še posebej do trpljenja v človeštvu. Zato sem izbrala zdravniški poklic in posebej mentalno trpljenje. 2. Brez Chiare ne bi bil tisto, kar sem kot človek in kot duhovnik. 3. Vedno so mi tisti, ki so se srečali z njo, govorili o njenih očeh, o posebnem pogledu, zelo prodornem. Prepričan sem bil, da je to vezano na ganjenost ob srečanju. Ko pa sem imel priložnost, da jo osebno pozdravim, me je pogledala, samo pozdravila me je, a njene oči so res prodrle v mojo dušo. 4. Rodila sem se leta. Tedaj je tukaj umiralo zelo veliko otrok, umirali so odrasli in jaz nisem umrla, ker je mama Chiara prišla v Fontem in odprla za nas bolnišnico. Ko sem bila bolna, me je moja mama odpeljala v to bolnišnico in tako sem zahvaljujoč zdravljenju mame Chiare ozdravila. 7

8 5. Chiaro sem spoznala v osemdesetih letih v Romuniji prek slovenske fokolarine, ki je v času komunizma prišla delat v Bukarešto. Kasneje sem tudi osebno srečala Chiaro in takoj sem odkrila v njej mamo, ki me je hranila z evangelijem in s svojim življenjem. 6. Ko sem imel 21 let, sem se srečal s Chiaro in prišla je v pravem trenutku. Tedaj sem iskal pot, da bi postal svet in da bi se konkretno daroval Bogu. GIANNI intervju s Sergiom Zavoli Zavoli s Chiaro Številni ljudje so se srečali s Chiaro ob najrazličnejših priložnostih: slučajno ali namensko. Ne glede na razlog za posamezno srečanje, je na koncu ta osebni pogovor z njo pustil večje ali manjše znamenje in to vseh, ki so imeli to priložnost: preživeti nekaj časa z njo. To se je zgodilo tudi Sandri Hogget, časnikarki na BBC-ju in Channel four. Pripravila je dokumentarne filme, zaradi katerih se je srečala z nobelovimi nagrajenci in vidnimi osebnostmi sodobne zgodovine. Med temi tudi s Chiaro. To popoldne smo slišali nekaj odlomkov iz tistega lepega pogovora. Kako se spominjate tistega pogovora? Kakšen vtis je naredila na vas Chiara? Kabina pilota za prevod iz angleščine Sandra Hogget (njeno srečanje s Chiaro), Jim Gallagher in Franca Zambonini Za nas italijanske časnikarje je Velika Britanija domovina velikega časnikarstva. Od tam prihaja tudi pisatelj Jim Gallagher. Leta dolgo je preučeval najbolj pomembne oblike duhovnosti 20. stoletja. Pred desetimi leti je napisal enega od najlepših Chiarinih življenjepisov. Vprašanje Za pisanje tako razčlenjene knjige ste verjetno preživeli precej časa v stiku z njo. Kako ste se pripravljali na to srečanje in česa se najbolj živo spominjate od tistih dni, ki ste jih preživeli v Italiji, da bi jo globoko spoznali? Jim Gallagher (njegovo srečanje s Chiaro in izkušnja s pisanjem življenjepisa) To vprašanje zastavljam tudi Franci Zambonini, nekdanji namestnici urednika in sedanji uvodničarki revije Famiglia Cristiana (italijanska različica Družine). Tudi ti si se večkrat srečali Lubichovo. Leta 1991 si napisala knjigo pogovorov in prav te dneve še eno knjigo o njej. Kaj je bilo zate to srečanje z njo? (kratek odgovor) Tvoja zadnja knjiga usmerja pogled naprej, si prizadeva razumeti, kaj bo prinesla v prihodnosti Chiarina karizma. Naslovila si jo: Zapuščina. Kaj je po tvojem zapuščina, ki nam jo je zapustila Lubichova? (odgovor) 8

9 Tisti, ki ste bili na Chiarinem pogrebu, se spomnite lepe in ganjene pridige kardinala Tarcisia Bertone. Te dneve smo se vrnili k državnemu tajniku in ga prosili, naj nam pove, kaj je po njegovem po letu dni od Chiarine smrti njena zapuščina. Tu je njegov odgovor. Pogovor s kardinalom Tarcisiom Bertonejem, tajnikom vatikanske države Chiara Lubich, katere se spominjamo ob njenem odhodu pred točno enim letom, ni izginila izpred naših oči, iz našega spomina: vedno je navzoča. Reči moram, da jaz osebno kličem k njej v kakem težkem trenutku in prosim jo za pomoč zlasti v tistih tako težkih in dramatičnih okoliščinah za življenje Cerkve in za življenje sveta. Zahvaljujem se Chiari tudi za ta impulz za spodbujanje laikata, žene, zaradi česar se vse ženske, mladi fantje in dekleta čutijo glavne osebe, ne več ob robu življenja Cerkve ( ). Vsi so glavne osebe zlasti s pričevanjem svojega življenja, z veselim, krotkim, prepričljivim in konkretnim pričevanjem svojega življenja. Hvala, Chiara, za vse, kar si dala Cerkvi in svetu in za vse, kar še naprej daješ v nadihovanju svojih sinov in hčera ter številnih bratov in sester. ORKESTER: GODALA + KLAVIR, kvintet umetniška točka oznani premor PREMOR DRUGI DEL GRAFIČNI PRIKAZ SPOMINSKIH SLOVESNOSTI PO SVETU omeni slovesnosti za Chiaro po svetu SIGLA 2 Grafika: KLJUČ EDINOSTI Umetniška točka OZVEZDJE solist Ciro (Gen Rosso ) in Vet (Gen Verde) + zbor Gen Rosso in Gen Verde VOX Chiara me je naučila 1. Chiara me je naučila ljubiti vse in srečevati Boga v majhnih stvareh. 2. Spremenila je moj način razmišljanja in način življenja, v moje življenje je prinesla veliko sreče. 3. Chiara me je naučila, da sem bogoslovec, odprt vsem. Odprt vsaki kulturi in vsakemu narodu. 4. Pri Chiari sem se naučil, kako ljubiti vse. V Koreji je veliko ateistov tudi med mojimi prijatelji. Pri Chiari sem se naučil, kako naj jih ljubim, začel sem pristopati k njim, ne da bi se oziral na njihov značaj in na razlike. 5. Naučil sem se sanjati na veliko. Prav gotovo sem veliko stvari, ki mi jih je podarila, tudi številna odkritja, do katerih sem se dokopal zaradi nje, naučil počasi, počasi odkrivati, da so za svet, ne samo zame. 6. Chiara me je naučila sejati povsod veselje in mir, posebej v naši deželi, v kateri vladata vojna in sovraštvo. 9

10 7. Chiara me je naučila delati dejanja ljubezni. 8. Ljubiti. 9. Od Chiare sem se naučil veliko stvari, tudi opravljati dobro vsakodnevno delo, tudi več potrpljenja, kar je zame posebej potrebno. 10. Od Chiare sem se naučila živeti drugače. Zdaj se ne spominjam več, kako sem delala, ko je še nisem poznala. 11. Od Chiare sem se naučila živeti evangelij dan za dnem in ko ne uspem, da lahko začnem znova. 12. Sem budistka. Chiara nam daje nasvete in odgovore na naše probleme. Čeprav je ni več, še naprej skrbi za nas z neba. 13. Od Chiare sem se naučil, da moje duhovništvo ni čast, ampak služba in da je treba vedno postavljati Boga na prvo mesto. 14. Morda je največji dar nova kultura, zato njena karizma, dar, ki ga je ona prejela in ki mi ga je izročila, ni nekaj, kar je spremenilo samo moje duhovno življenje, ampak celotno moje bitje, mojo miselnost. 15. Chiara mi je razložila novo razsežnost vesoljnega bratstva, da smo vsi bratje in to je nujno in pomembno v Evropi, v naših državah, v Karpatih in v politični upravi. 16. Chiara je dala meni in številnim novega poleta v življenju evangelija, v življenju naše vere in je dala novega zaleta samostanom, ker je vse pripeljala do bistva evangelija in to je medsebojna ljubezen. 17. S Chiaro sem se naučil odpuščati, da to niso samo besede, ampak konkretna dejanja. Angola je država, ki je sredi vojne, a ko sem se naučil odpuščati, sem razumel, da je mogoče živeti v miru. PLATEA (levo) Marta Chiara je namenila svoje sporočilo vsem, saj je edinost za vse in vsi lahko prispevajo k uresničenju vesoljnega bratstva. Pozdrav in predstavitev poslancev iz Brazilije, Koreje itn. (druge države) + omemba srečanja in spominske slovesnosti 17. marca v italijanskem parlamentu v Rimu z naslovom Chiara Lubich: zaveza bratstva za Italijo. PLATEA (desno) Predstavitev predstavnikov drugih verstev (mladi iz Risho Kosei Kài, hindujci, Judje, itn.) in drugih krščanskih veroizpovedi. in Patience Lobe iz Kameruna, Ruedi Beck iz Švice Iz Trenta do sveta, tako bi lahko rekli. Naša pripoved se bogati, kakor ste opazili, z glasovi, obrazi, jeziki. Številnimi in zelo različnimi med seboj. Chiara prinaša novo izražanje, ki govori o bratstvu, miru, pravičnosti. Če pa bi imeli eno besedo, eno samo, da bi označili njene sanje, no, je ta brez dvoma edinost. Med različnimi ljudmi, narodi, verstvi in kulturami. Tu je predstavništvo v malem tega sveta, ki premaguje ovire in razlike. Patience Lobe je iz Kameruna, čudovite države, katere razvoj, kakor se dogaja v Afriki, a ne samo tam, zavira razširjena korupcija. Izkušnjo Chiare Lubich je spoznala leta 1977, ko je hodila še v srednjo šolo. Od tedaj je naredila veliko poti. Je prva žena inženirka, ki dela v kamerunškem ministrstvu za javna dela. To imenovanje te je takoj postavilo pred zelo težke izbire... 10

11 Patience Lobe Točno tako! Ko sem bila imenovana na to odgovorno mesto, sem občutila velik pritisk svoje družine in skupnosti, kar ima v moji deželi zelo velik pomen. Vsi so mislili, da moram najti zaposlitev za mnoge, številni so me prihajali prosit za denar. Čutila sem, da bi lahko zaradi tega pritiska naredila napačne izbire, da bi zabredla v korupcijo, da bi imela denar in bi ga lahko dala ljudem. Vendar sem razumela, da moje pričevanje na tem mestu ni v tem, da bi razdelila denar nekaterim, ampak pomagati podjetnikom, da bi dobro opravljali svoje delo: gradili ceste in zgradbe v blagor celotne skupnosti. Čutim, da me je v 24 letih dela Chiarin nauk vodil. Pri nas je napredovanje odvisno od pripadnosti sekti ali ezoteričnemu redu in vendar sem napredovala in prišla do odgovornega mesta, na katerem sem zdaj brez vsega tega. Danes si regionalna delegatka za javna dela v pokrajini, ki je ekonomsko najbogatejša v tvoji državi. To imenovanje je vzbudilo zavist in dvome pri številnih moških sodelavcih in radovednost medijev. Tisto, kar ti pomaga, da nadaljuješ, pa je tista beseda, ki smo jo omenili prej: edinost... Patience Lobe Številni časniki in televizije so me iskali zaradi intervjuja in tako sem izkoristila in govorila o svojih krščanskih prepričanjih. V tem tako pokvarjenem okolju ni lahko živeti: toda evangelij se počasi, počasi in brez hrupa vključuje in moje ideje so vedno bolj spoštovane. Podjetja, ki so bila navajena vedno dati kaj, da bi uredili svoje dokumente, so zdaj prepričana, da je mogoče tudi v Kamerunu delati brez korupcije. Z drugimi prijatelji, s katerimi delim ideal edinosti in ki delajo v javni upravi, se podpiramo tudi zato, ker smo trdno prepričani, da bo naša država napredovala samo, če bo nastopila globoka sprememba miselnosti na področju uprave in političnega delovanja. Ko sem pred kako skušnjavo pri delu, takoj pokličem koga od njih. Že samo ko slišim njegov glas, se spomnim, zakaj sem tam. Včasih me okolje plaši, a prizadevamo si biti zasidrani samo v evangelij. Zavedamo se, da se številni ljudje borijo na številnih koncih sveta za novi svet in vsak od nas bi rad bil, tako da živi to duhovnost, eden od teh. In med številnimi, ki kakor pravi Patience - se borijo na številnih koncih sveta za novi svet, je tudi Ruedi Beck. On je duhovnik, prihaja iz konca sveta, ki bi bil lahko pravo nasprotje Afriki, kakor jo opisuje Patience. Švica, simbol velike finance, bogate Evrope, utrjena v svojem blagostanju. S Chiaro se je srečal pri sedemnajstih letih. Kaj se spominjaš iz tistih časov? Ruedi Beck Zelo dobro se spominjam, ko sem prvič slišal govoriti Chiaro. Takoj sem razumel, da ne smem dvomiti in da moram zaupati njej. Rekel sem si: Če bom šel za to ženo in za njenimi ljudmi, bom našel svobodo in polnost življenja. Tako sem našel Boga in njegov evangelij in se naučil dvojega: da imam Očeta na nebesih, ki me brezmejno ljubi, in da so vsi ljudje moji bratje, kandidati, da bi skupaj ustvarjali eno samo družino. Zaradi tega odkritja sem postal duhovnik in živim za to, da bi uresničil Chiarine sanje, Jezusove sanje: Da bi bili vsi eno. V tvojem življenju ta želja ni ostala lepe sanje, ampak je konkretno zavzemanje v vsakdanu. V tvoji župniji v Baslu živijo ljudje več kot sto narodnosti, številnih cerkvenih skupnosti in več verstev. To je nelahko polje za delovanje, da bi dokazal to tvojo željo po ustvarjanju edinosti. Ruedi Beck Na ozemlju moje župnije živi več kot tisoč ilegalnih prebežnikov. Pozimi leta 2005 so dan za dnem trkali na vrata župnijskega doma, bili so lačni in zeblo jih je. Med drugim je švicarska država pravkar objavila zelo strog zakon o beguncih. Kaj storiti? Jezus je rekel: Lačen sem bil in dali ste mi jesti.... Tako smo začeli pripravljati zanje tople obroke in pripravili prenočišča za tiste, ki so bili najbolj potrebni. Kmalu je to 11

12 postalo javno dejstvo in znašli smo se v ostrem nasprotju z zakonom. To so bili težki meseci, tvegal sem tudi zapor. Končno nam je sodišče dalo prav in zakon je bil omiljen. V tistih mesecih se je rodila prava skupnost med begunci in z upravo mesta se je vzpostavilo zelo dobro sodelovanje. Bilo je pomembno, da smo se osebno spoznali. Zdaj imamo kot župnija polno spoštovanje in podporo vlade. Vedno več naših švicarskih župljanov je odprlo svoje srce ljudem drugih narodnosti, v vseh so prepoznavali Božje otroke. Naša skupnost je več-narodnostna in večkulturna. Vsako nedeljo obhajamo mašo z verniki narodov. Postali smo družina svetovnih razsežnosti, ki s svojo toplino privlači vedno nove vernike. PLATEA Marta + 2 predstavnika družine Gerbotto: mama in Gabriele Lancio Rvm Marta Ruedi je uspel spremeniti svojo župnijo v veliko družino. Tu ob meni pa sta Chicca in Gabriele, mati in sin, ki si prizadevata živeti Chiarin ideal edinosti prav v domačem okolju svoje družine. Gabriele, ti in mama sta prišla kot predstavnika tudi vseh drugih, kajne? (Odgovor: Da, veliko nas je in danes nismo mogli priti vsi, pripravili smo posnetek...) Marta Komaj čakamo, da vas spoznamo. Gabriele nam bo predstavil svojo družino. Družina Gerbotto glasba Gabriele: Pozdrav vsem! Sem Gabriele in imam 14 let. V moji družini je šest članov. Zahvaljujoč Chiarinemu učenju se imamo zelo radi in vsak trenutek preživljamo v miru in vedrini. Pokazal vam bom svoje brate... glasba To so moji bratje: Giovanni, česa je Chiara naučila tebe? Brat: Delati dejanja ljubezni. Gabriele: Kaj pa tebe? Brat: Biti ob moji sestri, ki ima težave, da se igram z njo, da se smeji Gabriele: Zdaj vam bom predstavil svojo starejšo sestro Mario Chiaro, ki ob tej uri igra s svojim očetom hrup bobnov Gabriele: Oči, ker sem to vprašal vse, sprašujem tudi tebe: kaj je bila Chiara za našo družino? Papà: Chiara je bila za našo družino zelo pomembna. Zahvaljujoč njej sva se mama in jaz spoznala na srečanju, ki so ga pripravili mladi, ki kot mi verjamejo v zedinjen svet. Čez dve leti sva se poročila; čez eno leto se je rodila Maria Chiara. Vendar bi ti svetoval, da vprašaš mamo, kaj je za naju pomenilo rojstvo Marie Chiare glasba Gabriele: Mama, oči mi je svetoval, naj tebe vprašam, kako se je spremenilo vajino življenje po prihodu Marie Chiare. Mamma: Kot veš se je zgodilo, da je Maria Chiara pri dveh mesecih imela hudo reakcijo pri cepljenju, zaradi česar ima hudo psihomotorično zaostalost. Vendar sem prepričana, da je Maria Chiara za našo družino dragoceni kamen, nepredviden dar tudi zato, ker nam pomaga živeti ljubezen, ki nas jo je učila Chiara in ta ljubezen je nujno nesebična, brez mere in brez vračanja. Ko pogledam Mario Chiaro v oči, se velikokrat zavedam, kako zelo je Jezus navzoč v njej in to me vedno bolj spodbuja, da sem samo ljubezen. Gotovo ni lahko, to veš, da ni lahko doma. Včasih bi nam bilo všeč, da bi bili kot super junaki, kakršni so všeč Giacomu in Giovanniju, ki imajo posebne moči, vendar sem prepričana, da imamo orožje in to je ljubezen med nami, pogovor in to je naša moč, pomaga nam, da se spoprimemo z veliko stvarmi v življenju in občasno si prislužimo kot največji dar Jezusovo navzočnost med nami. 12

13 Gabriele: To je naša družina in to je tisto, kar je Chiara za nas. glasba Mali oder in Joseph Sawaya iz Libanona Joseph Sawaya prihaja iz Libanona. Ima 25 let. Imel jih je sedemnajst, ko je prvič slišal govoriti o Chiari. Najprej ga je pritegnilo, ko je videl, kako so mladi iz Gibanja fokolarov živeli konkretno medsebojno ljubezen. Zaslutil je, da lahko tak življenjski slog povzroči v družbi spremembo. Tudi tam, v njegovi deželi, zelo lepi državi, nekoč delavnica sožitja med kristjani in muslimani, ki pa je bila desetletja dolgo bojno polje in vojni plen. Vprašanje: Joseph, kaj te je prevzelo v Idealu edinosti? Joseph Prevzelo me je, ko sem videl mlade, kako so konkretno živeli tisto, v kar so verjeli, niso bile samo besede, ampak način življenja v vsakdanu. Razumel sem, da lahko tak način življenja spremeni družbo, mojo družbo. Vprašanje: Kaj se je konkretno spremenilo v tvojem vsakdanjem življenju? V Libanonu živimo skupaj muslimani in kristjani. Preden sem spoznal Ideal, sem si zamišljal način, kako ustvarjati odnos z muslimani, a to so bile le teorije, nisem našel konkretnega načina, ker nisem poznal muslimanov in ne morem ljubiti nekoga, ki ga ne poznam. Nisem jih poznal, ker smo živeli v ločenih območjih in to je bila posledica15.letne civilne vojne. Z Idealom edinosti sem odkril način, kako naj jih ljubim. Vprašanje: Potem pa vojna leta 2006: kako si to doživljal? Prve tri dni vojne sem bil prilepljen pred televizijo, gledal sem ljudi, kako so se selili iz muslimanskih območij, ki so jih bombardirali, na krščanska območja. Pred tem množičnim uničenjem sem izgubil upanje, da bi lahko ostal v Libanonu in sem si hotel ustvariti svojo prihodnost v drugi državi. Vprašanje: Potem so ti predlagali, da pomagaš pri sprejemu muslimanskih beguncev. Kaj se je zgodilo? 150 beguncev je prišlo v Center mariapoli, to je bil moj prvi pravi stik z njimi. Kot otrok sem vedno živel v krščanskem okolju, vključno s šolo, univerzo, prijatelji Imel sem veliko predsodkov pred njimi, čeprav jih nisem poznal, sem jih sovražil. To sem podedoval v svoji družini, ki je živela 15. letno civilno vojno z muslimani. Vprašanje Si uspel premagati svoje predsodke? Joseph Ko sem živel 33 dni z muslimanskimi družinami, sem možnost, da jih res spoznam, da premagam svoje predsodke in uničim vse svoje navidezne ovire, ki sem jih zgradil. Uspel sem jih gledati z novimi očmi, odkril sem, da ima mlad musliman iste želje kot jaz, da bi ustvaril boljši Libanon. Odkril sem, da smo ena sama velika družina, bogata v svoji različnosti. Sam sem o tej izkušnji govoril na moji univerzi in poskusil dati svojim prijateljem, ki imajo iste predsodke proti muslimanom: hotel sem, da odkrijejo, kar sem sam doživel. Iz Chiarinega ideala sem se končno naučil, da ljubezen zmaga tudi v najtežjih okoliščinah kot je to vojna. Naučil sem se ljubiti svojega bližnjega, ne da bi pričakoval kaj v zameno. Hvala, Chiara, za ta zaklad, ki si mi ga dala. 13

14 glasbena skupina mladih MEDLEY PESMI O EDINOSTI in Danes smo izgovorili in slišali velikokrat to besedo: edinost. Zgodbe, ki smo jih slišali, so pokazale, da edinost ni geslo ali način izražanja, lep stavek, da bi na bližnjega naredil vtis. V življenju ljudi, ki so se srečali s Chiaro, je edinost postala praksa, način življenja. Praktično, isto življenje. Edinost pomeni vlagati v odnose, ustvarjati jih na novih osnovah. Storiti, da so bolj pristni, brez interesov, jih usmerjati v širše obzorje vesoljnega bratstva. Toda ustvarjati odnose edinosti ni prav nič preprosto. Učiti se moramo biti nič sebe, da bi lahko vstopili v kožo drugega. Vzor take ljubezni in bistvo Chiarine karizme je zapuščeni Jezus: Bog, ki si privzame vsa obličja bolečine, ran, ločitev, da bi vrnil slepemu luč, obupanemu upanje, zgrešenemu zmago, ločenemu edinost. A prepustimo besedo Chiari! Chiara o zapuščenemu Jezusu Na štiri oči Sandra H. Ko se srečam z bolečino, se srečam z njim. Zakaj? Zaradi tega: Božja Beseda, druga božja oseba si je pri učlovečenju privzela človeško naravo z vsemi njenimi omejenostmi, z vsemi njenimi slabostmi, z vsemi njenimi razdeljenostmi, vse si je privzela. Privzela si je tudi naše grehe, da bi mogla Bogu plačati namesto nas. Vsako našo težavo je nase vzel Jezus. Torej moramo vsakič, ko se srečamo s težavo, za njo odkrivati njegov lik, njegovo obličje, ker si je privzel to težavo. Zato vsakič, ko se srečamo z ločenostjo med Cerkvami, z ločitvami v družinah, v šolah, vidimo njega in namesto da bi se oddaljili, mu gremo naproti, ker smo se poročili z njim, ljubimo njega. Tudi tisti, ki je že poročen človeško govoreč, se poroči z zapuščenim Kristusom, da bi mogel premagati bridkost in bridkost je mogoče premagati, je mogoče premagati, ker nas je on tega naučil. Zavpil je: "Moj Bog, zakaj si me zapustil?" In takoj zatem: "V tvoje roke..." Premagal je in uči tudi nas: ko se pojavi bolečina, moramo stopiti onkraj, reči: "Da, da, hočem jo: to si ti, si ti, prav ti, tebe hočem". In če to dobro naredimo in potem nadaljujemo z življenjem, bolečina izgine, bolečina izgine. To je alkimija, božja alkimija, kajti Zapuščenega, Križanega nadomesti v nas Vstali z vsemi darovi Duha, zato nastopi veselje, mir... To je vsakodnevna izkušnja vseh naših, tudi otrok, mladine, vseh. ORKESTER: KLAVIR Umetniška točka: glasbeni odlomek PROSTOR ZA BRANJE: STEFANO BOBNI + SLIKA Chiare kot deklice DEKLICA IN VAL Deklica je rada posedala pred morjem. Obiskovala ga je vsak večer. Pogovarjala sta se, po svoje, kakor dva, ki se poznata in čakata od vedno. Ona je raje molčala, butanje valov ob obalo jo je zibalo, poslušala je glas morja: prava uspavanka. Morje ji je pripovedovalo o obalah, ki so se jih dotikale njegove vode, o ljudeh, ki so govorili jezike, podobne vetrovom, o morjeplovcih, ki so nekega dne odpotovali in še zdaj niso pristali, o podmorskem otoku. Sredi oceana je bil podvodni vulkan, ki je nenehno bruhal magmo koral, školjk in biserov. Ob 14

15 nekaterih nočeh so delčki morske lave priplavali na površino morja, premagali so zakon težnosti. In površina morja se je prižgala, polna poplesavanja svetlobe. Ko je deklica poslušala to pripoved, se je v njenem srcu vzbudilo zelo sladko hrepenenje, dvigalo se je kot val; rada bi objela morje, zaobjeti vas njegovo brezmejnost. Toda ona je bila majhno bitje, nič pred brezmejnostjo. Morje jo je pomirjalo, zibalo njene misli, vlivalo upanje in mir. Nekega večera sta sedela drug pred drugim, brez besed, samo gledala sta se. Nenadoma se je voda začela umikati in to ni bilo običajno. Deklica je presenečena opazovala. Voda se je oddaljevala, za seboj je puščala širok obalni pas in hkrati se je dvigala, z vsakim metrom se je bolj ukrivljala, nemogoče in popolno ravnotežje. Hrup nemega morja: uspavanka je vedno močnejši trušč. Veličasten val, nastal brez razloga, se je oblikoval pred njenimi očmi. Vrh vala je bil poln zelo bele pene. Nebo in morje sta potemnela, nad njima je prevladoval snežno beli vrh vala. Val se je začel premikati, veličastno in neizogibno, proti bregu. Ko je val dospel le nekaj metrov proč od nje, se je obzorje popolnoma zamračilo. Čez hip se bo razbil na njenem drobnem telesu in jo potegnil na dno morja. Od tam je prihajalo temno grmenje, kakor bi oznanjalo skorajšnji izbruh. Nenadoma pa se je na breg spustila tišina. Val je ostal na mestu, negotov, za nekaj sekund. Deklica je zadržala dih, nos je dvignila navzgor, oči je upirala v peno, ki je postala velikanski oblak. Z vrha vala se je odtrgalo nekaj penastih kapljic, ki so se začele v plesu spuščati in se kot biseri ustavile v njenih laseh. Takrat je razprla roke, dlani je obrnila navzgor. Še druge kapljice so se druga za drugo odtrgale z vrha vala, vedno več jih je bilo, lahne, polne svetlobe. Snežilo je na deklico z odprtimi rokami. Na tisti kos, ki ne več zemlja in še ni morje. To so bili kosmi luči. Njihov blesk je razsvetlil nebo. To so bili sneženi biseri. Pesek je izginil pod belim plaščem. Val se je začel manjšati, vračal se je v naročje morja. Zadnje kaplje so se zadržale v zraku in padle na tla. Deklica se je smehljala, ni je bilo več strah, ni več čutila hrepenenja. Bila sta sama, deklica in morje. Jaz sem jo videl. V sanjah. In ne bom prenehal več sanjati. in Eli Folonari Vsakdanje življenje Pesniški jezik prenese v prepričljive podobe skrivnostni odnos med dušo in brezmejnim. Deklica in val je naslov sestavka, ki smo ga pravkar slišali. Prebral ga je pisec Stefano Redaelli, navdihuje se pri Chiarini duhovni izkušnji. Ta izkušnja je dolga vse življenje in Chiara je ni zadržala zase. Vedno jo je dajala v skupnost s tistimi, ki so šli za njeno karizmo, z njeno družino, veliko kot svet. Onkraj te velike družine je bila Chiarina družina v vsakodnevnem življenju tudi tista, ki je živela z njo v Rocca di Papa, nekaj kilometrov stran od tu. Slike, ki jih vidimo, nas popeljejo prav v to hišo, ki je bila veliko let Chiarin dom. Tam je živela desetletja dolgo s svojim fokolarom. Majhna skupina žena, ki so z njo podelile vse trenutke, tudi zadnje pred enim letom. Med njimi je Eli Folonari, za katero je bila Chiara tako si predstavljam posebna prijateljica, sestra, mati. Chiaro bolje poznamo iz njenih javnih nastopov. Kakšna pa je bila doma, v vsakodnevnem življenju? 15

16 Eli Zanjo je imela ljubezen vse okuse. Prevzemalo je, kako zanjo ni bila velika razlika. Vse trenutke je bilo treba živeti z isto intenzivnostjo in vsi ljudje so bili zanjo enkratni in jih je bilo treba ljubiti kot bližnje, ne glede na njihovo pomembnost. Pozorna je bila tudi na majhne stvari. Vsak dan smo odhajale k maši in hotela je, da smo vedno točne. Govorila je namreč: Če moramo obiskati šefa države, kardinala ali papeža, pridemo tja točno. Bog pa naj na nas čaka? Čeprav smo bile doma, je bila usmerjena navzven, bilo je, kakor bi svet vstopil v naš dom. S pismi, ki jih je pisala, z ljudmi, s katerimi se je srečevala. Vsak večer smo gledale televizijski dnevnik, da bi poznale dogodke po svetu. Po drugi strani, ni dela sveta, kjer ne bi bilo Chiarinih otrok. Takoj ko smo izvedele za kakšno težko okoliščino v kakem delu sveta, je hotela, da pokličem fokolarine iz tistega konca, da bi ji povedali, če so vsi dobro. Rečemo lahko, da je bila vaša hiša odprta do zadnjega. Eli S Chiaro smo živele dolgo bolezen. Bolezen, ki je vplivala na telo, a je tudi izčrpala Chiario v duši. To je bila preizkušnja, ki jo je Bog poslal. Pogosto smo jo prosili, naj nam pove, kaj doživlja, ker smo hoteli deliti z njo tudi trenutke teme, a ona nas je učila, da je drugim treba dati luč. In tudi v tem težkem trenutku je hotela vedno dajati. Tako je delala s številnimi, ki so jo obiskali v zadnjih mesecih, da bi ji znova prinesli svet domov. In zadnji trenutki, ko so številni šli mimo njene postelje, da bi jo pozdravili. Človeška in duhovna izkušnja Chiare Lubich je zaklad, ki ga je seveda treba ohranjati. Prav to ste začeli s Centrom Chiara Lubich: ohraniti to dediščino in jo dati na razpolago vsem. Eli Z vsakim dnem, ki mine, imamo nova presenečenja. Neka gospa iz Trenta je med urejanjem podstrešja našla deset pisem, ki jih je Chiara lastnoročno napisala, druga gospa, njena sodelavka učiteljica pred vojno, nam je poslala didaktični material, ki ga je Chiara pripravila za učenje abecede. Majhni zakladi in veliki biseri, ki jih arhiviramo, da se ne bi nič izgubilo in vse je lahko dragoceno tudi za diplomske naloge letos je bilo veliko prošenj v tem smislu tudi z zelo izvirnimi temami, ki zadevajo Chiaro. Iz tega arhiva so tudi številne slike, ki jih vidimo danes, veliko jih je še neobjavljenih, ki smo jih prav ob tej prvi obletnici objavili v knjigi. ( lahko omeni razstavo fotografij in dokumentov v Centru mariapoli) Vox CHIARA MI JE PODARILA 1. Chiara mi je podarila skrivnost, da bi živela polno življenje. Ne sama zase, ampak skupaj z vsemi drugimi. 2. Chiara mi je podarila umetnost ljubezni, nov življenjski slog, ki je usmerjen k drugim. In ta življenjski slog je tudi družbeni odgovor, ki ga človeštvo danes potrebuje. 3. Chiara mi je dala novo življenje. 4. Razkrila mi je brezmejni mir, ki ga moram darovati drugim. 5. Način življenja Ideala, njene ideje, morda spoprijeti se z življenjem danes. 6. Chiara mi dala mi je gotovost, da lahko kljub vsemu negativnemu v svetu verjamem v boljšo prihodnost. 16

17 7. Prepričana sem, da mi je Chiara res dala veliko za moje življenje, podarila mi je možnost, da se učim. Če ne bi bilo nje, ne bi mogla obiskovati te šole s strukturami in lepimi delavnicami. 8. Od Chiare sem prejela nekaj več in to je hoja k Bogu skupaj z brati, v občestvu z drugimi. 9. da se ne zapiram, da se ne osamim, ampak ustvarjam nove odnose, ko gledam pozitivno v drugih. 10. Chiara mi je podarila zelo veliko družino, na katero naletim, kamor koli grem. 11. Chiara mi je rekla, kako naj ljubim. Ona je vplivala na moje življenje. Ljubiti prvi, ljubiti vse, ljubiti moje sovražnike in ljubiti, ne da bi pričakovala, da bom ljubljena. Zahvaljujoč temu sem srečna in lahko osrečujem ljudi okoli sebe. PLATEA Marta in Lella Lubich POTOVANJE V AFRIKO Marta Zadnje je bilo pričevanje mafue Cristine. Ona predstavlja ljudi iz Fontema, vasi sredi Kameruna, ki je sčasoma postala središče pričevanje fokolarinske izkušnje. Za Chiaro je bila del njene velike družine, kot sorodniki, ki živijo na afriški celini. V zadnjem času je to srečanje med Chiarino naravno družino in to družino, ki se je razširila vse do središča Afrike, bilo praznovanje, ki ga moramo poslušati danes popoldne! Lella je ena od Chiarinih nečakinj, na začetku letošnjega leta je odpotovala v Fontem, kjer je doživela nekaj posebnega... (Lellini odgovori so okvirni, ker so vzeti iz intervjuja Centra svete Klare v Afriki) Lella Od otroških let nam je teta Chiara vedno kazala svoje video posnetke v Fontemu, zato sem imela vedno veliko željo, da bi odpotovala tja in spoznala ta kraj in te ljudi. Potem se je zgodilo, da so me kot njeno sorodnico povabili tja in do tega mi je bilo veliko. Seveda nisem vedela, kaj bom pravzaprav tam našla. Marta: Kaj te je najbolj prevzelo v tej izkušnji? Lella (V prvi vrsti me je prevzela zelo velika človečnost teh ljudi, prisrčnost, sprejem, ki ga drugje ne najdeš, ker mi nismo taki. Če povem po pravici, je bil sprejem izjemen in ko sem videla, kako se je udejanjila Božja ljubezen tam, sem pomislila, da Bog izbira tudi narode, ljudi, v katerih nekako stopiti na zemljo. Tu sem videla oddelek nebes! Reči moram, da je bila zelo velika izkušnja. Ljubezen je bila očitna povsod, da. Tudi ljubezen teh ljudi do Chiare, za katero mislim, da jo je Bog izbral, da bi prinesla njegovo ljubezen, zastonjskost.) Marta: Chiaro poznaš od vedno. Kaj si našla njenega v Afriki? Lella (Zame je bila izredno lepa izkušnja, ker je ta ljubezen segla tudi do mene, po njej, po njej, ki je prelila v te ljudi in v ta center mariapoli, kjer se resnično, ponavljam, kaže ta ljubezen Boga, ki je kot sestavljanka, v kateri en delček pritegne drugega, kjer je glava, ki je Bog, in telo, ki je to ljudstvo. Končno so vsi kristjani. Zame je bila izredno lepa izkušnja, videti to Božjo ljubezen prek človeka, da lahko človek to daje, če mu Bog to dovoli.) 17

18 ORKESTER Umetniška točka FOTO RVM Chiara in odnosi, živa glasba + ORKESTER IŠČEM TVOJ GLAS poje Tomek iz Gen Rossa v spremljavi Regine iz Gen Verde MALI e Piero Taiti Ni dvoma. Chiarina zgodba je zgodba žene, katere vera prestavlja gore. Ljubiti vse, vzpostavljati dialog z vsemi: to je bil razlog njenega življenja. Duhovnost edinosti je prestopila vse zemljepisne meje in ta karizma je v teku let poskusila odstraniti tudi eno od najtežjih ovir... Kaj pa je temelj ustvarjanja dialoga s tistim, ki nima vere. Kaj storiti, da bi se lahko srečali tudi s tistim, ki ne veruje? Zgodba Piera Taitija je morda zgledna v tej privlačni perspektivi iz Chiarinega življenja. Vprašanje Piero, kakšna je tvoja misel, oporna filozofija ali ozadje, iz katerega prihajaš? Piero Taiti Kot otrok sem prejel katoliško vzgojo, potem sem se oddaljil. Veliko let kasneje sem postal član Italijanske komunistične stranke, a potem, ko so spremenili statut s členom, po katerem je z vpisom treba sprejeti politični program, ne pa filozofsko izbiro. Menim, da je zelo primerno izpovedovati v temelju laični humanizem. Vprašanje Kako si se prvič srečal s to duhovnostjo? Kaj si mislil na začetku? Nekaj prijateljev me je pripeljalo na srečanje v Rim v športno dvorano v osemdesetih letih, srečanje s Chiaro in papežem. Zdeli so se mi rahlo nori. Toda bil sem prijatelj nekaterih iz Gibanja. O veliko stvareh se nismo strinjali, vključno o Chiari in papežu, a lahko smo se pogovarjali, se spoštovali in se imeli radi. Vprašanje Potem si imel priložnost, da si od bliže spoznal Chiaro v Loppianu z drugimi, ki kot ti nimajo verskega prepričanja. Kaj vam je tam povedala? Da nas noče spreobrniti, ampak da nas potrebuje a) zaradi edinosti, b) da bi popravila skušnjavo po angelizmu v Gibanju. Prosila je za spoštovanje in nas je spoštovala. Prosila je za edinost, kolikor je to mogoče, v velikih človeških vrednotah. Pošten, neposreden in premočrten človek. Zdelo se nam je neobičajno, da je katoličanka, pa še tridentinka povrh, vsaj po rojstvu. Vprašanje Na osnovi česa uspeš vzpostavljati dialog s tistim, ki živi to duhovnost? Z nekom, ki veruje? Po Chiarini smrti sem pisal Gibanju: Ko je bila Chiara živa, smo čutili, da nismo gostje, ki nas prenašate, ampak nas sprejemate s spoštovanjem in spodbujate z ljubeznijo, recimo tako, da niste ozkogledi: lahko smo govorili svobodno in iskreno na vseh področjih, res kot bratje, ne da bi nas bilo strah nekakšnih varuhov pravovernosti. Meje, ki smo jih postavili (in ki nam jih niso vsilili drugi), so bile sad medsebojnega spoštovanja (to je bilo med drugim tisto, za kar nas je Chiara prosila), ampak so nam dopustile močno prijateljevanje, a tudi sozvočje o skupnih vrednotah (vest, mir, potreba po posameznikovem in dejavnem prispevku za solidarnost itn.). Nismo govorili z nekom, ki je imel v mislih vse odgovore Resnice na vse probleme sveta in čeprav je prav gotovo imel odgovore, je sprejemal, da o njih govori z nami v osnovnem in medsebojnem spoštovanju in poslušanju: vedno bolj se zavedamo, da 18